Pokličite za termin: 01 256 23 90
Seneni Nahod
doc. dr. Renato Eržen, dr. med., specialist internist
Diagnostika
Diagnozo senenega nahoda postavi specialist alergolog na podlagi zgodovine bolezni, kliničnega pregleda in rezultatov testov.
Ker je treba izključiti druge možne vzroke kroničnega vnetja nosne sluznice, mora bolnik opraviti tudi pregled pri specialistu ORL. Na druge vzroke pomislimo predvsem, kadar je zamašena samo ena nosnica ali kadar so prisotni samo simptomi zapore nosu brez izcedka, srbenja ali kihanja. Tudi prisotnost gnojnega izcedka iz nosnic ali zatekanje sluzi po zadnji steni žrela nista značilnosti senenega nahoda, pa tudi odsotnost voha ne.
Za postavitev diagnoze alergijskega vnetja je potrebno dokazati senzibilizacijo.
Senzibilizacijo skušamo dokazati s kožnimi testi alergije, serološkimi metodami (merjenje koncentracije specifičnih protiteles IgE v krvi) ter drugimi alergološkimi testi, med katerimi je zlasti uporaben test aktivacije bazofilcev. Rezultate alergoloških testov vedno vrednotimo glede na anamnestične podatke. Klinično pomembni so tisti alergeni, ki po izpostavitvi bolniku povzročijo simptome alergijskih bolezni. V diferencialni diagnostiki si pomagamo tudi s citološkim pregledom nosnega izpirka: pri bolniku z alergijskim vnetjem nosne sluznice je delež eozinofilnih granulocitov pomembno povečan.
Vedno ocenimo intenzivnost simptomov oziroma težo klinične slike senenega nahoda. Pri zmerni in težki klinični sliki simptomi senenega nahoda povzročajo motnje spanja in bolnika motijo pri delu ali v šoli. Cilj zdravljenja je odpraviti moteče simptome in bolniku omogočiti normalno spanje, življenje in delo.
Bolniku z značilnimi simptomi astme opravimo preiskavo pljučne funkcije. Kadar pri bolniku s spirometrijo izmerimo normalne pljučne volumne, dokažemo astmo s pozitivnim testom nespecifične provokacije z metaholinom. To je nespecifični dražljivec, ki pri astmatikih povzroči značilno zoženje dihalnih poti. Če s spirometrijo izmerimo zaporo dihalnih poti, pa opravimo bronhodilatatorni test: po vdihovanju zdravila se zapora v dihalih pomembno zmanjša.
Klinična slika
Seneni nahod je alergijsko vnetje očesne veznice, nosne sluznice ali obeh hkrati, pridruženo je lahko tudi vnetje sluznice obnosnih votlin. Je primer bolezni, ki nastane zaradi preobčutljivostne reakcije tipa 1, ki jo posredujejo specifična protitelesa IgE. Velja za pogosto bolezen, ki prizadene 20–25 odstotkov populacije. Najpogostejši je v starostni skupini od 15 do 25 let.
Kadar vnetje prizadane očesno veznico, se pojavijo rdečina in srbenje oči ter solzenje. Veznica lahko tudi oteče. Pri prizadetosti nosne sluznice se nos zaradi otekline sluznice zamaši, pojavijo se srbenje nosu, obilen voden izcedek in pogosto kihanje. Vneto sluznico obnosnih votlin lahko spremlja glavobol.
Pri približno polovici bolnikov s senenim nahodom se alergijsko vnetje razširi tudi na spodnja dihala, kar lahko povzroči nastanek astme ali poslabšanje že obstoječe astme. Simptomi pridružene astme so oteženo dihanje v mirovanju ali med telesnim naporom, suh, dražeč kašelj in piskanje v prsnem košu. Simptomi senenega nahoda in tudi morebitne pridružene astme so značilno intenzivnejši, kadar je v ozračju velika koncentracija cvetnega prahu (praviloma v jasnem in vetrovnem vremenu).
Seneni nahod se pojavlja vsako leto v istem obdobju, v obdobju cvetenja rastline, na cvetni prah katere je bolnik preobčutljiv. Pri senenem nahodu telesna temperatura praviloma ni povišana. Bolezen spremljajo tudi splošni simptomi: utrujenost, splošno slabo počutje, motnje koncentracije in motnje razpoloženja. Glede na rezultate nekaterih raziskav se pri bolnikih s senenim nahodom pogosteje kot v splošni populaciji razvijeta depresija in anksioznost. Razlog za motnje razpoloženja gre iskati v okrnjeni kakovosti življenja, ki je posledica senenega nahoda, ali pa jih morda povzročajo vnetni mediatorji, ki se sproščajo ob alergijskem vnetju.
Seneni nahod se razvije pri bolnikih, ki se senzibilizirajo oziroma ustvarijo specifična protitelesa IgE proti alergenom, ki so v cvetnemu prahu vetrocvetnih rastlin. Cvetnega prahu žužkocvetnih rastlin je premalo, da bi bil klinično pomemben, razen pri posameznikih, ki so mu poklicno izpostavljeni, denimo delavci v rastlinjakih. Ko se protitelesa IgE srečajo z alergenom, proti kateremu so usmerjena, nastane alergijsko vnetje.
Simptomi senenega nahoda se značilno pojavijo v sezoni cvetenja rastline, na cvetni prah katere je bolnik preobčutljiv. Bolniki, ki so preobčutljivi za cvetni prah leske,
imajo težave že februarja, če je zima mila, pa lahko že sredi januarja. V istem obdobju kot leska cveti jelša. Konec marca in aprila cveti zelo alergogena breza. Pomembne so botanične povezave rastlin, ker med sorodnimi rastlinami lahko prihaja do navzkrižne alergije. Simptomi senenega nahoda se zaradi navzkrižne alergije pojavljajo tudi v sezoni cvetenja sorodnih rastlin. Leska je v sorodu z jelšo, pa tudi z brezo in brezovkami; breza pa z gabrom in bukovkami, med katere prištevamo bukev, hrast in kostanj.
Zaradi navzkrižne alergije imajo bolniki, preobčutljivi za cvetni prah jesena, težave v času cvetenja forzicije, kaline ali španskega bezga. Pogosta je tudi senzibilizacija s cvetnim prahom trav, ki najintenzivneje cvetijo v maju in juniju. Konec poletja in zgodaj jeseni povzroča simptome senenega nahoda preobčutljivost za cvetni prah plevelov in zeli, med katerimi sta najbolj alergogena pelin in ambrozija.
Klinična slika je različne stopnje intenzivnosti. Seneni nahod pomembno znižuje kakovost življenja in ga je treba ustrezno zdraviti.
Zdravljenje
Ker so simptomi izrazito odvisni od količine alergena, ki so mu bolniki izpostavljeni, morajo bolniki čim bolj striktno upoštevati navodila za izogibanje cvetnemu prahu. Ko je vreme sončno in vetrovno, naj se izogibajo bivanju na prostem. V takem vremenu odsvetujemo zračenje stanovanja in sušenje perila na prostem. Po gibanju na prostem se je pripočljivo stuširati, oprati lase, izprati oči in nos s fiziološko raztopino ter preobleči. Rekreacija na prostem naj bo omejena na deževno vreme in obdobje neposredno po dežju ter zgodnje jutranje ure, ko je koncentracija cvetnega prahu v ozračju najmanjša. Bolnikom svetujemo, da sproti spremljajo napoved koncentracije cvetnega prahu v ozračju, ki je objavljena na spletni strani Inštituta za varovanje zdravja.
Osnova medikamentoznega zdravljenja je protivnetno zdravljenje z nosnim steroidom v obliki pršila za nos. Nosni steroidi umirijo simptome vnetja nosne sluznice pa tudi očesne veznice.
Kadar to ne zadošča, dodamo antihistaminik v odmerku 1 do 2 tableti dnevno. Antihistaminiki blokirajo histaminske receptorje in tako preprečijo, da bi se simptomi zaradi alergijskega vnetja izrazili. Pri izraženih simptomih konjunktivitisa lahko dodamo tudi antihistaminik v obliki kapljic za oči.
V zadnjih letih večini bolnikov s srednje težko ali težko klinično sliko senenega nahoda z ali brez pridružene astme ponudimo tudi zdravljenje s specifično imunoterapijo z alergeni. Ta pomeni vzročno zdravljenje alergijskih bolezni, s katerim skušamo spremeniti bolnikov imunski sistem tako, da na srečanje z alergenom, na katerega je preobčutljiv, ne bo več reagiral z alergijskim vnetjem. Bolniku najprej apliciramo majhne količine alergena, na katerega je preobčutljiv, odmerek pa postopno večamo; odmerke sprva dajemo v kratkih časovnih intervalih, ki jih postopno daljšamo.
Specifično imunoterapijo izvajamo z aplikacijo podkožnih injekcij alergena (subkutana imunoterapija) ali z aplikacijo alergena pod jezik v obliki kapljic ali tablet (sublingvalna imunoterapija).
Z imunoterapijo dosežemo izboljšanje klinične slike, bolnik ima bistveno manj težav in za nadzor simptomov potrebuje manj zdravil, izboljšajo se simptomi rinitisa in tudi astme.